Ben Fogle raztrosi pepel svoje živali

Ben Fogle, kolumnist pri Telegraphu, in smrt njegove psice Ince

Ben Fogle in Inca. Ko je moral Ben Fogle, kolumnist za Sunday Telegraph, julija 2012 uspavati svojo ljubljeno labradorko Inco, je na Twitterju zapisal: »Pravkar sem izgubil svojo najboljšo prijateljico, Inco. Biti potrt je še premila beseda za to, kar čutim #nemoremnehatijokati«.

Mesec dni kasneje je bralcem Telegrapha zaupal, da je njena posodica za hrano še vedno v kuhinji. Njeni povodci so bili še vedno tam, razmetani po hiši, da njenim starim tačkam ni bilo treba hoditi daleč.

»To so majhni opomniki na majhnega črnega psa, ki se je vtihotapil v vse moje življenje, ki je izkazoval absolutno zvestobo in prinesel toliko sreče,« pravi. »Ne morem se prisiliti, da bi jih premaknil«.

Narod ljubiteljev živali

Presenečen je bil nad številom pisem, ki jih je prejel, potem ko je pisal o Incini smrti. Na ulici so ga ustavljali ljudje: »Veliki, močni londonski taksisti, ki so mi pripovedovali o svojem lastnem žalovanju in solzah, ki so jih prelili. Na nek način sem ponosen, da sem Britanec. Res smo narod ljubiteljev živali«.

Uspavanje hišnih ljubljenčkov

Bruce Fogle, Benov oče, ki je bil veterinar 42 let in predsednik upravnega odbora Humane Society International, je vodil priročnik *Interrelations Between People and Pets* (Medsebojni odnosi med ljudmi in hišnimi ljubljenčki) ter napisal poglavje »Attachment – Euthanasia – Grieving« (Vez – Uspavanje – Žalovanje). On je bil tisti, ki je Inco uspaval v družinski kuhinji.

»Pes je popolnoma nedolžno bitje, ki nikoli ne skriva svojih čustev in nikoli ne laže. Zato je lahko žalost tako velika. Lahko se močno zaplete, če se ljudje počutijo krive, ker čutijo tako močna čustva do svojega psa«.

Uspavanje ljubljenega hišnega ljubljenčka je tako težka odločitev, ki lahko povzroči tudi precejšen občutek krivde. Inca je trpela za epilepsijo, njene zadnje tačke so klecale in težko se je premikala. Zdelo se mi je zelo tolažilno slišati, da je Inca svoje zadnje dni preživela na gradu Bovey v Dartmoorju, tik ob kraju, kjer živimo; Ben je še v njenih zadnjih dneh z njo poskušal ustvariti srečne spomine.

Raztros pepela Ince

Julija 2013, leto dni po njeni smrti, je Ben ganljivo zapisal, da je čas za raztros pepela njegove ljubljene živali.

Marina, otroci in jaz smo bili v spremstvu mame, očeta in moje sestre Tamare, z družinskimi psi, Luco, Lolo, Marni in Maggi. Pridružila se nam je tudi Sam, sprehajalka psov, ki je nekakšna šepetalka psom – vsi psi jo obožujejo – in ki je okoli drevesa zbrala ducat Incinih pasjih prijateljev.

Hyde Park je igral tako pomembno vlogo v mojem življenju. To je moj prostor za pobeg pred mestnim vrvežem, a kar je še pomembneje, tam sem spoznal Marino, po zaslugi Ince in njene psice Maggi. Majhno drevo stoji skoraj točno tam, kjer sva se prvič srečala.

Moja mama je prinesla steklenico šampanjca za nas in veliko vrečko priboljškov Bonios za pse. Otroci so hodili po visoki travi, medtem ko sem jaz raztrosil pepel Ince. Namesto rož smo v eni od vej pustili visoko zataknjen priboljšek Bonio.

Bila je preprosta slovesnost, a polna sreče. Mislim, da bi psiholog temu rekel »razrešitev«. Sovražim misel, da bi njeno ime izginilo iz spomina, in njeno drevo zagotavlja obliko dolgotrajnosti. Za stotine ljudi, ki gredo vsak dan mimo, je to le še eno mlado drevo, za nas pa je to Incino drevo. Ludo in Iona vsakič, ko gremo mimo, rečeta »Pozdravljena, Inca«.

Organizacija slovesnosti in postavitev spominskega obeležja za tvojo žival je tako pomemben način za izražanje tvojih čustev in ti pomaga sprejeti izgubo tvoje živali, kot je to briljantno ubesedil Ben: »Žalost je cena, ki jo plačamo za ljubezen«.

Sorodni izdelki

Poglejte tudi

• Nakit za pepel
• Obeski in verižice za pepel

Kategorije

Živalske žareKeramične žareŽare za mačkeŽare za pseŽare za male živaliSpominski predmeti